Pot do duševne odpornosti in dobrega počutja
Sočutje ali empatija je psihološki vir – notranja moč prepoznavanja bolečine in želje po njeni sprostitvi. Empatijo običajno čutimo do drugih okoli nas, vendar je ključno, da lahko najprej začutimo sočutje do samega sebe.
Sočutje ali empatija je psihološki vir – notranja moč prepoznavanja bolečine in želje po njeni sprostitvi. Empatijo običajno čutimo do drugih okoli nas, vendar je ključno, da lahko najprej začutimo sočutje do samega sebe.Tako si ozavestimo svoje počutje in željo po spremembi svojega položaja, kajti brez tega procesa težje postanemo srečnejši, težje dosežemo večjo duševno odpornost. V človeških odnosih se kaže, da če smo spoštljivi in skrbni do ljudi okoli sebe, iz njih običajno privre na plano le najboljše. Pogosteje se tudi izkažemo za boljšega prijatelja do ljudi okoli nas kot do samega sebe, saj je naš notranji jaz preveč sumničav in kritičen. Sami lahko dosegamo višje cilje in se razvijamo, vendar za to potrebujemo opogumljanje, spodbujanje in manj samokritičnosti. Dejstvo je, da ko smo dobri do sebe, se to na pozitiven način kaže tudi pri naši okolici. S tem, ko sebi zvišam dobro počutje, postanem potrpežljivejši, bolj sodelovalen in skrbnejši v medosebnih odnosih. V delovnih okoljih se na primer kažejo ogromne razlike, če so zaposleni pozitivno naravnani, manj zaskrbljeni in seveda uspešno regulirajo stres. Vendar pa je to, da lahko najprej sam do sebe čutim sočutje, marsikdaj težko »opravilo«, še posebno, če smo bili doma deležni nenehnega cinizma, kritik in nasploh hladnih odnosov. Četudi so ti stavki naših staršev ostali v naših glavah, si lahko z boljšim stikom s seboj oziroma samozavedanjem omogočimo, da se začnemo spodbujati in si omogočiti sočuten odnos, ki ga je bilo v izvorni družini manj.
Gradnja psihološkega notranjega vira je podobna mišičnemu treningu, kjer so za spremembo in napredek potrebna ponavljanja, s tem pa veliko truda in osredotočenosti. Dejstvo je, da sočutje deluje v obe smeri: ali ga usmerimo vase ali pa smo sočutni do nekoga. Posledično se zniža raven stresa, in to sprosti naše telo. Sočutje do sebe nikakor ni oblika samoobjokovanja ali smiljenja samemu sebi. Pristno sočutje do sebe se pojavi takrat, ko nam je v življenju težko. V teh trenutkih se s sočutjem do sebe laže vrnemo v »boj« in se uspešneje spoprijemamo z izzivi, saj si tako znižamo raven samokritičnosti, dvignemo občutek lastne vrednosti in si omogočimo občutek uspeha.
Ključ do izgradnje psiholoških moči je ponavljanje izkustvenih trenutkov, pri čemer se ponovitve vtisnejo v našo možgansko-nevronsko strukturo, kot stalne spremembe. Sočutje do sebe lahko izkažemo tudi prek doživljanja užitkov v življenju. Trenutki crkljanja otroka, igranje s svojim hišnim ljubljenčkom, pitje vode ob dehidraciji, smejanje s prijateljem itd., vse to povzroči znižanje ravni stresnih hormonov v našemu telesu, okrepi naš imunski sistem in nam povzroči duševno obnovo.
Staš