Otroška trma in izbruhi

Vsi smo bili tam. Zvečer po napornem dnevu nas čaka le še nekaj opravil in potem je čas za starševstvo, ko se lahko sprostimo in ukvarjamo s tistimi dejavnostmi, ki smo se jih v pričakovanju veselil čez dan. Naš otrok je utrujen in nenadoma ne želi več jesti hrane, ki jo ima drugače zelo rad, ne želi se več kopati, kar običajno zelo rad počne, itd. Vrže se na tla, ne govori ali uporabi kakšno drugačno stavčno obliko, primerno njegovi razvojni stopnji, navzven kaže, da preprosto ne želi več sodelovati z nami. Odziv staršev je lahko šok, bes, jeza, žalost, razočaranje, strah ali preprosto mešanica vsega.

Ne glede na starševske nasvete so izbruhi malčka ali predšolskega otroka normalen pojav. Na drugi strani odziv staršev ali njihovo vedênje ob teh trenutkih najmočneje vpliva in določa, kako se bo trma ali podobno vedênje umirilo ter v prihodnosti zmanjšalo. Če sta trma in čustvena poplava razvojno normalni, moramo spregovoriti tudi o »protipolu« oziroma načinih, kako se otrok nauči uravnavati svoje vedênje.

Kako otrok pridobi sposobnosti »samoobvladovanja« oziroma strokovno natančneje samoregulacijo, je popolnoma v rokah usode okolice, v kateri živi. V našem kontekstu okolico predstavljajo ljudje, njegovi starši in skrbniki. Človeški možgani so ustvarjeni tako, da se učijo tisto, kar vidijo oziroma doživljajo. Možganske strukture in njihove funkcije se dograjujejo in oblikujejo glede na izkušnje, ki jih ima otrok s starši in drugimi pomembnimi ljudmi.

Da bi lahko razumeli, zakaj je tako pomembno razvijati funkcionalne zavestne starševske veščine ravno v tem obdobju, je treba pogledati dejstva razvojne psihologije in nevroznanosti. Ti nam že desetletja pojasnjujeta, da se človekovi možgani oziroma njihove strukture razvijajo izjemno silovito v starosti od 0 do 5 let. Intenzivna občutljivost njihovih možganov ter obenem neverjetna sposobnost učenja pa ostajata tudi dolgo po tej dobi.

Na eni strani imamo otrokovo vedênje, ki lahko s svojimi izbruhi trme in poplave čustev spravlja svoje skrbnike v stisko, neprijeten položaj, vzbuja tesnobo, strah pred starševskim neuspehom in na splošno jezo ter potencialni prihod nenadzorovanega besa (nasilja). Na drugi strani pa imamo izjemen razvoj njegovih možganov, urjenje možganskih struktur in njihovih nalog, ki sicer predstavljajo osnovni gradnik otroka – posameznika.

»To je tako zapleteno, moji starši so me tako vzgajali in se je kar dobro vse skupaj izšlo,« so pogosti odzivi na starševskih delavnicah in predavanjih po šolah. Z vsem spoštovanjem do staršev, naredili so najbolje, kar so lahko. Toda vedno lahko pri vzgoji oziroma pri odnosu z našimi otroki stopimo korak dlje (ali pa kilometer).

Moramo se zavedati, da je vzgoja odnos, pri katerem odrasli vpliva na razvoj otroških možganov in njihovih sposobnosti. Ob tem se odrasli hkrati uri – če ne ostaja tog, temveč se trudi vzgajati prisotno, sočutno in s postavljanjem meja –, pridobiva in izkorišča plastičnost svojih možganov.

Kaj lahko storimo starši?

V trenutku, ko otrok ne zmore več obvladovati svojega vedênja in ne zmore ubesediti, kaj se mu dogaja, ter preprosto izgubi nadzor nad seboj, je z njim nujno poiskati čustveni stik. Čustveni trening za starše je tukaj ključnega pomena, saj določa, ali bo otroku naslednjič bolje uspelo obvladati svoje vedênje in potencialni izbruh ali pa se bodo izbruhi v podobni intenzivnosti nadaljevali.

Prvi korak je, da nam uspe ohraniti mirno držo, tako preprečimo to, da otrokovo vedênje in njegova čustva tudi nam spodnesejo nadzor nad samimi seboj. Starševska sposobnost samonadzora čustev in stresa sta tukaj na preizkušnji ter celo na predstavitvi, kajti otrok, četudi je izgubil nadzor nad seboj, opazuje vzgojiteljeve odzive in kako ta obvladuje sebe. Počasi kopira njegov model obvladovanja močnih čustev.

Avtorja Siegel in Gottman ponazorita tehniko »poimenuj in umiri«, pri kateri gre za to, da starš z otrokom sočutno in mirno spregovori o njegovem doživljanju: »Vidim, da si zdaj zelo razburjen in besen name, ker ti ne dovolim uporabiti vžigalnika. Zares si si želel videti ogenj in si zdaj, ker ga ne moreš videti, zelo jezen. Kaj še čutiš?«

V tem primeru smo otroku pomagali opisati in ubesediti njegova »neobvladljiva« čustva. Če smo našli pravi način in nam odgovori pritrdilno, torej da so to njegova čustvena stanja, dosežemo, da z njim vzpostavimo čustveni stik. Njegovi mali možgani in limbični sistem so v intenzivnem delovanju, vendar tako počasi spodbujamo delovanje možganskega centrov za pomirjanje in samonadzor.

S podobnimi besedami, ohranjanjem varnosti in objemom omogočimo, da se otrokovo telo počasi umiri in začne okrevati po stresni situaciji. Ko vidimo, da je začel z nami sodelovati, poskušamo nadaljevati s sočutnimi in empatičnimi besedami. Ob tem je nujno, da smo tudi sami mirni. Če se nam ni uspelo umiriti in komaj čakamo, da bomo lahko svojo jezo in frustracijo stresli nad otroka, se ta običajno ne bo umiril.

Če pa nam je uspelo, da smo ostali mirni in smo otroka pomirili, mu lahko začnemo postavljati meje. Trenutek, ko je otrok najdojemljivejši za starševo razlago pravil o tem, kaj sme in česa ne, je tisti, ko je sam miren in nam sledi. Skupaj opišeta, kaj se je zgodilo, kako se je vedel, kaj je čutil in kako ni zmogel obvladati samega sebe. Jasno in nežno ponovimo, da je razumljivo, da se je počutil besnega in jeznega, vendar se zato ne sme tako vesti.

Misija je za starša uspela, ko jima je z otrokom uspelo ostati v povezanosti, malček pa je neosramočeno razumel, kaj se je zgodilo.

Na tem mestu je tudi dobro razumeti, kaj lahko od otroka razvojno gledano pričakujemo, kakšno naj bo njegovo vedênje in česa se lahko nauči.

Poznavanje razvojnih nalog otroka in posameznih obdobij nam staršem omogoča, da od otrok pričakujemo tisto, česar so organsko sposobni, sami pa lažje ohranjamo sočutje in empatijo do odraščajočih bitij. To predstavlja glavni temelj starševskega uspeha, ko sami sebe presežemo in zrastemo.

 

Vir: Daniel Siegel, John Gottman.